Gledano s stališča razvojne teorije Pamele Levin TSTA-P ( The cycle of development 1982)* se je človeštvo prebudilo iz mračnjaštva srednjega veka v času in z dogodki razsvetljenstva v Parizu, v drugi polovici 18. stoletja.
Razvojno obdobje dojenčka in malo več po prvem letu običajnega življenja otroka, se naravno usmerja vse bolj v razmišljanje. Princip ugodja od primarnih potreb se začne umikati otrokovi radovednosti. Predhodni dve razvojni fazi Being in Doing sta in bosta ob tem še vedno prisotni kot človekovi običajni lastnosti. Lahko bi rekli da se ni spremenilo nič, le dodalo se je neko novo obdobje naklonjeno raziskovanju, radovednosti otroškemu tuhtanju in spontanemu mišljenju. Odrasli, kot ga razume E. Berne v Odraslem funkcionalnega modela in v O2 v O1 svojega celostnega modela osebnosti.
Razsvetljenstvo je prineslo človeški družbi zlasti zahodni, marsikaj. Danes ga pretežno označujemo kot gibanje v katerem so sodelovali fiziki, matematiki, filozofi in umetniki in tudi politiki. V neki perspektivi razumljivejši Otroku bi lahko rekli temu obdobju Čas oziroma gibanje zdravega razuma… .
Če nisi bil označen za tesnega sodelavca s hudičem in družbeno marginaliziran, si se lahko ukvarjal z najbolj nenavadnimi stvarmi. Izumil si lahko na primer Parni, kasneje celo Pralni stroj na elektriko. Če bi cerkvene dogme ne bile tedaj zgodovinsko prebite z razumom istočasno kot se je meščanstvo in del kmetov uprlo plemstvu in cerkvi tistega časa, je malo verjetno, da bi moderni ljudje dobivali vsak mesec račun za elektriko. Vprašanja, ki je stopilo po mojem mnenju v ospredje z razsvetljenstvom- Thinking faza, razvoja naše evropske civilizacije in širše, je postalo KAKO nekaj deluje, pa če gre za stvari ali za ljudi. Otrok se v tej fazi usposobi za pojmovno sporazumevanje s starši in pri tem uporablja besede. Govoriti začne tako, da izraža svoje razmišljanje in ne le posamezne stvari, zunanje in notranje. Na primer LAČEN, ATA, MUCA ipd. V razviti fazi Thinking-a se pojavijo tudi prva vprašanja, zlasti če otrok ne razume kar mu je povedano. Na primer »Mami kaj je to priden?
Vendar je v primerjavah med posameznim otokom in nekim družbenim procesom tudi nekaj velikih razlik. Otrok namreč v osnovi svoje osebnosti nima samo destruktivnih ampak vzgonska samoohranitvena nagnjenja. Še vedno je Princ, ali Princesa in to želi ostati . Človeška družba pa ima potencial samo destrukcije, tudi takšne hitre kot je nuklearni spopad. Gre za svojevrstno grožnjo, ki prihaja od istega subjekta- družbe kot take in družbe kot celote.
Večina družin ima dovolj Odraslega na zalogi, da lahko vzgaja in skrbi za otroka. (Tako je namreč človeštvo obstalo in se razvijalo tisočletja…). Zato je večina otrok v vsaki generaciji zrastla in prerasla predhodno generacijo. To razvojno razsvetljenstvo, ki se dogaja v otrokovi družini, večinoma naleti na odobravanje-družbo starševskega funkcionalnega Odraslega, čeprav to ne pomeni, da gre nujno vse brez zapletov. Pravico-biti razumljen, ki jo izražajo mnogi naši pacienti in svetovanci si otrok pridobi oziroma pričakuje zahvaljujoč svojim potencialom, ki so prišli na dan prvič v tem preteklem obdobju njegovega ali njenega življenja. V Večini družin se pred otrokom ne govori vsega in tudi prepire starša pred otrokom skrivata oziroma prikrivata vsaj do neke mere. V družinah tako postanejotako nekatere teme undiscussible with the child.. . O čem se sme skupaj s starši pogovarjati (misliti) in o čem ne, je stvar vsakokratne družinske folklore, čeprav tudi te izkazujejo nekaj obrazcev, ki jih lahko vidimo pri svojih pacientih. Gouldingova identificirana prepoved Dont think! tako po svoji razvojni kategoriji ni nujno smrtonosna, saj so problemi rešljivi z ustreznimi simbiozami z drugače skriptiranimi partnerji do uporabe njihovega Odraslega 2 v Odraslem 1.
Otrok tako kot človek na sploh potrebuje Pamet in njeno uporabo kolikor gre gre… . To čemur večinoma danes pravimo znanost, je rdeča nit tako skozi filološko, kot skozi filogenetsko perspektivo razvoja. Sodobni izumi in spoznanja, od pralnega stroja, da zapletenega dobro delujočega računalniškega programa so dosežki razsvetljenskih dogodkov osemnajstega stoletja in vsakokratne otrokove raziskovalne, radovednostne, radostne in neredko vzhičene spontanosti nad odkritjem kako oče vžge avto ali mama zna skuhati kosilo… .
Tako psihologija, kot tudi psihoterapija ne slovita po svojih napovedih, ki bi izhajale iz njunih epistemologij in znanj, nam Pamela Levin kot modelno možnost ponuja svojo pri otroku prepoznano 4 stopnjo razvoja otroka: Identiteta. Šele v tej predhodni fazi , se je otrok naučil vprašati kdo in kaj.
Faza identitete je zasuk k sebi in zato vsebuje tudi dobro mero primarnega narcizma neredko tudi narcisističnih potez pri otroku.
O tem, da je sodobna družba s svojo vzgojnico liberalizma različnih oblik in modelov prav tako predominantno označena z svojim narcisističnim značajem, ki ga lahko povzamemo Vse z enega on pa zase. Čeprav nam kljub takšni družbeno črtni in tudi motenjski strukturi tu in tam grozi tudi samouničenje, postopno ali hitro, pri otroku ni nujno da gredo stvari predaleč, zlasti če tega starša experimentalnega narcisiszma otroka ne občudujeta preveč.
Kdo sem in kdo so drugi. V tem obdobju otrok išče in prvič potrebuje svoje Ideale in se utegne začeti spraševati kaj bo ko odraste, ali na to imeti pripravljen odgovor.
Kdo smo in kdo smo postali v globalnem svetu komunikacij je vprašanje, ki ga moderni človek še nima izoblikovano in tudi odgovor na koncu mora najti vsakdo vsak sebi, sicer, mu ga bodo prej ali slej našli drugi. Po Pamelinih razvojnih korakih nas, tako kot pripadnike človeštva v veliki meri izziva razvojno obdobje, ko bomo potrebovali večjo zavest, da smo človeštvo in ne le posameznik, skupina ali država. Kako praktično pa to zavest uporabiti za odgovor Kdo smo in kam gremo , pa v tem članku počasi zmanjkuje prostora.
Transactional Analysis Journal, vol. 12, 2: pp. 129-139. , First Published Apr 1, 1982.
Martin Bertok-TSTA-P Ljubljana, 2.2.2020